Po slovenskem pravu sta možna dva načina dedovanja in sicer dedovanje na podlagi zakona in dedovanje po oporoki. Do dedovanja po oporoki pride le, če je zapustnik napravil oporoko, ki je enostranska izjava njegove volje. Pri tem lahko z oporoko razdeli celotno svoje premoženje ali le njegov del. Oporočno dedovanje ima prednost pred zakonitim dedovanjem in tako lahko oporočni dediči od dedovanja izključijo zakonite dediče (razen v primeru nujnih deležev).
Oporoka je strogo formalen pravni akt in je za njeno veljavnost potrebna ena izmed oblik, ki so predpisane v zakonu. Problem pa nastane, ker v Sloveniji ni centralnega registra oporok, ki so hranjene na sodiščih. V preteklosti se je dogajalo (in se še dogaja), da okrožna sodišča med sabo niso posredovala oporok, s čimer so bili oporočni dediči oškodovani. V praksi to pomeni, da kolikor je zapustnik npr. svojo oporoko shranil na Okrožnem sodišču v Novi Gorici, zapuščinska obravnava pa je potekala v Ljubljani, ljubljansko sodišče zelo verjetno ni izvedelo za oporoko v Novi Gorici.
Po ugotovitvah delovne skupine je do napak prišlo zaradi sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer se pojavlja vprašanje, kdo bo za te napake odgovarjal. Ker gre za sistemsko napako, na vrhovnem sodišču disciplinsko odgovornost posameznikov izključujejo, so pa vse oškodovance poklicali in se jim opravičili, ter jim omogočili svetovanje in jih napotili na pravdo zoper obstoječe lastnike, kjer pa se spet pojavlja problem stroškov in dolgotrajnosti sodnih postopkov.
Na vrhovnem sodišču tako omogočajo možnost odškodninske tožbe zoper državo, vendar ne želijo predvidevati, koliko bi lahko takšnih tožb dejansko bilo. Druga možnost reševanja odškodninske odgovornosti pa je sistemski interventni zakon, ki bi odgovornost države reševal na podoben način, kot so urejane odškodnine za izbrisane, kar pa je v pristojnosti zakonodajne in ne sodne veje oblasti.
