fbpx

KAZENSKI ZAKONIK (KZ-1)

Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.

Neuradno prečiščeno besedilo Kazenskega zakonika obsega:

  • Kazenski zakonik – KZ-1 (Uradni list RS, št. 55/08 z dne 4. 6. 2008),
  • Popravek Kazenskega zakonika – KZ-1 (Uradni list RS, št. 66/08 z dne 1. 7. 2008),
  • Zakon o spremembi Kazenskega zakonika – KZ-1A (Uradni list RS, št. 39/09 z dne 26. 5. 2009),
  • Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika – KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/11 z dne 14. 11. 2011),
  • Kazenski zakonik – uradno prečiščeno besedilo – KZ-1-UPB2 (Uradni list RS, št. 50/12 z dne 29. 6. 2012),
  • Popravek Uradnega prečiščenega besedila Kazenskega zakonika – KZ-1-UPB2p (Uradni list RS, št. 6/16 z dne 29. 1. 2016),
  • Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika – KZ-1C (Uradni list RS, št. 54/15 z dne 20. 7. 2015),
  • Zakon o spremembi Kazenskega zakonika – KZ-1D (Uradni list RS, št. 38/16 z dne 27. 5. 2016).

KAZENSKI ZAKONIK

(KZ-1)

(neuradno prečiščeno besedilo št. 5)

SPLOŠNI DEL

Prvo poglavje
TEMELJNE DOLOČBE

Uveljavljanje kazenske odgovornosti

  1. člen

(1) Kazenska odgovornost v Republiki Sloveniji se sme uveljavljati ob spoštovanju ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin v demokratični ureditvi ter na načelih pravne države.

(2) Po tem zakoniku se kazenska odgovornost uveljavi s kaznovanjem polnoletnih oseb zaradi storjenih kaznivih dejanj na podlagi ugotovljene krivde.

(3) Kazenska odgovornost se ne uveljavi zoper osebo, katere krivda je izključena, ker ob storitvi ni bila prištevna. Taki osebi se za dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je v nasprotju s pravom (protipravno dejanje), smejo izreči ukrepi, določeni s tem zakonikom.

Ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona

  1. člen

Nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija.

Sistem kazenskih sankcij

  1. člen

(1) Kazenske sankcije so: kazni, opozorilne sankcije in varnostni ukrepi.

(2) Za kaznivo dejanje je v zakonu vedno predpisana kazen, ki se izreče storilki oziroma storilcu (v nadaljnjem besedilu: storilec) v sorazmerju s težo dejanja in njegovo krivdo. Ob pogojih, določenih v splošnem delu tega zakonika, se storilcu smejo izreči namesto kazni opozorilne sankcije in poleg kazni ali opozorilne sankcije še varnostni ukrepi.

(3) Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se storilcu zaradi storjenega kaznivega dejanja izrečeta tudi odvzem premoženjske koristi in objava sodbe.

(4) Kadar predpisi določajo, naj se zaradi same obsodbe za kaznivo dejanje obsojenki oziroma obsojencu (v nadaljnjem besedilu: obsojenec) poleg izrečenih kazenskih sankcij odvzamejo ali omejijo kakšne pravice, velja tudi za take pravne posledice prepoved iz prejšnjega člena.

(5) Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se storilcu, ki ni kriv, ker ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, smejo izreči varnostni ukrepi, odvzem premoženjske koristi in objava sodbe. Določbe o pravnih posledicah obsodbe veljajo tudi za te storilce.

Drugo poglavje
VELJAVNOST KAZENSKEGA ZAKONIKA

  1. Osebna veljavnost

Enaka veljavnost kazenskega zakona

  1. člen

(1) Če v tem zakoniku ni izjemoma drugače določeno, velja kazenski zakonik enako za vse polnoletne osebe, ne glede na to, ali so državljanke oziroma državljani (v nadaljnjem besedilu: državljan) Republike Slovenije ali tujke oziroma tujci (v nadaljnjem besedilu: tujec).

(2) Kazenskopravna določba, ki se izjemoma nanaša le na državljane Republike Slovenije, se ne uporabi za državljane drugih držav članic Evropske unije in druge tujce.

(3) Če kazenskopravna določba izjemoma velja samo za tujce, je v njej tudi lahko določeno, kdaj se državljani drugih držav članic Evropske unije ne štejejo za tujce.

Posebna osebna veljavnost

  1. člen

(1) Če je v zakonu določeno, da se za kaznivo dejanje kaznujejo le osebe s posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem, velja kazenski zakon enako za vse te osebe.

(2) Posebni kazenski zakoni določajo kazensko odgovornost mladoletnic oziroma mladoletnikov (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik) in pravnih oseb.

(3) V posebnem zakonu, ki določa kazensko odgovornost mladoletnikov, je lahko tudi določeno, da se osebam, ki so bile ob storitvi kaznivega dejanja že polnoletne, vendar še niso bile stare enaindvajset let (mlajše polnoletnice oziroma mlajši polnoletniki), smejo namesto kazni glede na njihovo osebnostno razvitost izreči kazenske sankcije za mladoletnike.

Izključitev osebne veljavnosti

  1. člen

(1) Kazenski zakon se ne uporabi za dejanja oseb, katerih kazenska odgovornost je izključena zaradi imunitete po določbah ustave ali pravilih mednarodnega prava.

(2) Kadar je v zakonu določeno, da se storilec preganja za kaznivo dejanje na predlog ali na zasebno tožbo, se taka določba ne uporabi proti osebi, zoper katero oškodovanka oziroma oškodovanec (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec) ni dal predloga ali ni vložil zasebne tožbe ali jo je umaknil.

  1. Časovna veljavnost

Uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona

  1. člen

(1) Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

(2) Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

Časovno omejeni zakoni

  1. člen

Če zakon ali drug predpis, na katerega se kazenski zakon sklicuje, velja le za določen čas, se uporabi za kaznivo dejanje, storjeno v času njegove veljavnosti, tudi po poteku tega časa, če ni drugače določeno.

Sočasna veljavnost splošnega dela tega zakonika in drugih kazenskih zakonov

  1. člen

(1) Določbe splošnega dela tega zakonika se uporabljajo tudi za kazniva dejanja, določena z drugimi zakoni ali ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi pogodbami ali akti Evropske unije, razen če s temi akti ni določeno drugače.

(2) Če zakoni, ki določajo kazensko odgovornost za mladoletnike, pravne osebe ali druge posebne vrste storilcev ali dejanj (posebni kazenski zakoni), v splošnih določbah omenjajo sočasno uporabo splošnega dela tega zakonika, se uporabi zadnji veljavni zakonik.

  1. Krajevna veljavnost

Veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na njenem ozemlju

  1. člen

(1) Kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije.

(2) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na domačem plovilu, ne glede na to, kje je bilo plovilo ob storitvi dejanja.

(3) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na domačem civilnem zrakoplovu med poletom ali na državnem zrakoplovu, ne glede na to, kje je bil zrakoplov ob storitvi dejanja.

Veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za nekatera kazniva dejanja, storjena v tujini

  1. člen

Kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori v tujini

  • kaznivo dejanje iz 243. člena tega zakonika in kazniva dejanja iz 332., 333. in 334. člena tega zakonika, če so storjena v zaščitni ekološki coni ali epikontinentalnem pasu Republike Slovenije, ter
  • kazniva dejanja iz 108. člena in 348. do 360. člena tega zakonika.

Veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije za državljana Republike Slovenije, ki stori kaznivo dejanje v tujini

  1. člen

Kazenski zakon Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije, tudi če stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje poleg kaznivih dejanj, naštetih v prejšnjem členu.

Veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini

  1. člen

(1) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori zunaj Republike Slovenije, proti njej ali njenemu državljanu kaznivo dejanje, čeprav to niso kazniva dejanja iz 11. člena tega zakonika.

(2) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali proti tujcu v tujini kaznivo dejanje, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, pa se ne izroči tuji državi. V takem primeru sodišče ne sme izreči hujše kazni od tiste, ki je predpisana z zakonom države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno.

(3) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, ki stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje, ki se po mednarodni pogodbi ali po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost, preganja v vseh državah, ne glede, kje je storjeno.

Posebni pogoji za pregon

  1. člen

(1) Če se je v primerih iz 10. člena in prve alineje 11. člena tega zakonika kazenski postopek začel ali se je končal v tujini, se storilec preganja v Republiki Sloveniji z dovoljenjem ministrice oziroma ministra (v nadaljnjem besedilu: minister) za pravosodje z opozorilom, pod kakšnimi pogoji se s pregonom ne krši prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi.

(2) V primerih iz 12. člena ter prvega in drugega odstavka 13. člena tega zakonika se storilec ne preganja:

  • če je kazen, za katero je bil v tujini obsojen, popolnoma prestal ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo določeno, da bo v tujini izrečeno kazen prestal v Republiki Sloveniji;
  • če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen ali mu je bila kazen odpuščena ali je izvršitev kazni zastarala;
  • če se kaznivo dejanje po tujem zakonu preganja na zahtevo oškodovanca, taka zahteva pa ni bila vložena oziroma je bila umaknjena.

(3) V primerih iz 12. člena ter prvega in drugega odstavka 13. člena tega zakonika se storilec preganja samo, če je dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

(4) Če v primeru iz 12. člena tega zakonika dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, je pa to dejanje, storjeno proti Republiki Sloveniji ali njenemu državljanu, se sme storilec preganjati samo z dovoljenjem ministra za pravosodje.

(5) V vseh drugih primerih razen primerov iz druge alineje 11. člena, tretjega odstavka 13. člena in četrtega odstavka tega člena tega zakonika, ko je dejanje storjeno v tujini, pa v državi, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, se storilec sme preganjati z dovoljenjem ministra za pravosodje, če je dejanje takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo dejanje po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost.

(6) V primeru iz 10. člena tega zakonika se sme ob pogojih, določenih z zakonom, pregon tujca odstopiti tuji državi.

(7) V primerih iz tretjega odstavka 13. člena tega zakonika se storilec preganja samo z dovoljenjem ministra za pravosodje.

Vštevanje odvzete prostosti v tujini

  1. člen

V tujini odrejeni pripor in vsak odvzem prostosti med izročitvenim postopkom se vštejeta v kazen iz obsodbe pred domačim sodiščem, enako pa se vanjo všteje tudi že prestana kazen iz sodbe tujega sodišča, če se zanjo izve pozneje. Če kazni nista iste vrste, sodišče presodi, kako naj se všteje. Če je prestal obsojenec skupaj več kazni, kot mu je bila izrečena v obsodbi pred domačim sodiščem, se v presežku šteje za neupravičeno obsojenega.

3.a Pregon kaznivih dejanj zoper mladoletnike

Način pregona storilcev kaznivih dejanj, izvršenih na škodo mladoletnikov

15.a člen

V primerih, ko je kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje iz tega zakonika z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletnika, se glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti.

Tretje poglavje
SPLOŠNE DOLOČBE O KAZNIVEM DEJANJU

  1. Kaznivo dejanje in storilec

Kaznivo dejanje

  1. člen

Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.

Način storitve kaznivega dejanja

  1. člen

(1) Kaznivo dejanje je lahko storjeno s storitvijo ali opustitvijo.

(2) Kaznivo dejanje je lahko storjeno z opustitvijo samo, če je storilec opustil dejanje, ki bi ga moral storiti.

(3) Z opustitvijo je lahko storjeno tudi kaznivo dejanje, ki ga zakon ne določa kot opustitveno kaznivo dejanje, če storilec ne prepreči prepovedane posledice. V takem primeru se storilec kaznuje za opustitev samo, če je moral preprečiti nastanek prepovedane posledice in če je opustitev za nastanek take posledice enakega pomena kot storitev.

Čas storitve kaznivega dejanja

  1. člen

Kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica.

Kraj storitve kaznivega dejanja

  1. člen

(1) Kaznivo dejanje je storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica.

(2) Za poskus kaznivega dejanja se šteje, da je bilo storjeno na kraju, na katerem je storilec delal, kakor tudi na kraju, na katerem naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica.

Storilec in sostorilec

  1. člen

(1) Storilec kaznivega dejanja je vsak, ki ga stori osebno ali z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega (posredni storilec).

(2) Storilec kaznivega dejanja je tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi (sostorilka oziroma sostorilec (v nadaljnjem besedilu: sostorilec)).

Omejitve kazenske odgovornosti glede na starost storilcev

  1. člen

Kdor je storil protipravno dejanje, ko še ni bil star štirinajst let (otrok), ne more biti storilec kaznivega dejanja.

Silobran

  1. člen

(1) Dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni protipravno.

(2) Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.

(3) Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti.

Prisiljenost

  1. člen

Dejanje, ki je bilo storjeno pod vplivom sile, ki se ji storilec ni mogel upreti, ni kaznivo dejanje.

  1. Krivda in kaznivost storilcev

Krivda

  1. člen

Kriv je storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, in če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo.

Naklep

  1. člen

Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep), ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep).

Malomarnost

  1. člen

Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).

Kaznivost malomarnosti

  1. člen

(1) Za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje samo, če zakon tako določa.

(2) Sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da kaznovanje v takem primeru očitno ne bi bilo upravičeno.

Odgovornost za hujšo posledico

  1. člen

Če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno.

Neprištevnost

  1. člen

(1) Kdor ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, ni kriv.

(2) Ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti.

(3) Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prejšnjega odstavka ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, se sme mileje kaznovati.

(4) Kriv je storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje.

Dejanska zmota

  1. člen

(1) Kdor v dejanski zmoti stori dejanje, ki ga zakon določa kot naklepno kaznivo dejanje, ni kriv.

(2) Kaznivo dejanje je storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno.

(3) Za kaznivo dejanje, ki se stori iz malomarnosti, krivda storilca ne more biti izključena, če je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati.

Pravna zmota

  1. člen

(1) Storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv.

(2) Ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka tega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.

(3) Če je storilec storil kaznivo dejanje v pravni zmoti, ki bi se ji lahko izognil, se sme kaznovati mileje.

Skrajna sila

  1. člen

(1) Dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (upravičljiva skrajna sila).

(2) Ni kriv storilec, ki stori protipravno dejanje, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti (opravičljiva skrajna sila).

(3) Storilec, ki je ravnal v izogibni zmoti, da so podane okoliščine skrajne sile iz prejšnjega odstavka, odgovarja za kaznivo dejanje iz malomarnosti, če zakon za to dejanje določa kaznivost malomarnosti.

(4) Če je v primeru iz drugega odstavka tega člena storilec sam povzročil nevarnost, toda iz malomarnosti, ali če je v primeru iz prvega ali drugega odstavka tega člena storilec prekoračil meje skrajne sile, se sme kaznovati mileje, če pa je prekoračil meje skrajne sile v posebno olajševalnih okoliščinah, se mu sme kazen odpustiti.

Izključitev kaznivosti

  1. člen

(1) Z zakonom se lahko določi, da se zaradi osebnih razmerij, lastnosti ali posebnih okoliščin storilec protipravnega dejanja ne kaznuje.

(2) Izključitev pregona zaradi nekaznivosti ni ovira, da se za storjeno dejanje zoper storilca ne uveljavi drugačna pravna odgovornost.

  1. Poskus kaznivega dejanja

Poskus

  1. člen

(1) Kdor je naklepno kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, se kaznuje za poskus, če je to kaznivo dejanje, za katero se smejo po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen; za poskus drugih kaznivih dejanj pa samo, če zakon izrecno predpisuje, da je kazniv tudi poskus.

(2) Storilec se kaznuje za poskus v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje.

Neprimeren poskus

  1. člen

Storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu, se sme odpustiti kazen.

Prostovoljni odstop

  1. člen

(1) Storilcu, ki je poskušal storiti kaznivo dejanje, pa je prostovoljno odstopil od njegove storitve, se sme odpustiti kazen.

(2) Če storilec prostovoljno odstopi od storitve kaznivega dejanja, se kaznuje za tista dejanja, ki pomenijo kakšno drugo samostojno kaznivo dejanje.

(3) Storilcu se sme odpustiti kazen, če si je iskreno in primerno prizadeval preprečiti posledico, tudi če ta potem ni nastala iz drugega razloga.

  1. Udeležba pri kaznivem dejanju

Udeleženec

36.a člen

Določbe tega zakonika, ki veljajo za storilca, se uporabljajo tudi za udeleženko oziroma udeleženca (v nadaljnjem besedilu: udeleženec), ki v okviru napeljevanja oziroma pomoči sodeluje pri kaznivem dejanju, razen če zakon določa drugače.

Napeljevanje

  1. člen

(1) Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga storil sam.

(2) Kdor drugega naklepoma napeljuje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve dejanja.

Pomoč

  1. člen

(1) Kdor naklepoma pomaga storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju, se kaznuje, kakor da bi ga sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje.

(2) Kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja se šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.

Kaznovanje napeljevalca in pomagača za poskus

  1. člen

Če ostane kaznivo dejanje pri poskusu, se napeljevalka oziroma napeljevalec (v nadaljnjem besedilu: napeljevalec) in pomagačka oziroma pomagač (v nadaljnjem besedilu: pomagač) kaznujeta kakor za poskus.

Meje kaznivosti storilcev in udeležencev

  1. člen

(1) Storilec in sostorilec se kaznujeta za kazniva dejanja v mejah svojega naklepa ali malomarnosti, napeljevalec in pomagač pa v mejah njunega naklepa.

(2) Napeljevalcu ali pomagaču se sme odpustiti kazen, če je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje.

(3) Enako velja, če si je napeljevalec ali pomagač iskreno in primerno prizadeval preprečiti posledico, pa tudi če ta potem ni nastala iz drugega razloga.

(4) Osebna razmerja, lastnosti in posebne okoliščine, zaradi katerih zakon izključuje krivdo ali kaznivost ali dopušča odpustitev, zmanjšanje ali povečanje kazni, se smejo upoštevati samo pri tistem storilcu ali udeležencu, pri katerem so taka razmerja, lastnosti in okoliščine ugotovljene.

Odgovornost članov in vodij hudodelske združbe

  1. člen

(1) S hujšo kaznijo, predpisano za kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združbi, se kaznuje članica oziroma član (v nadaljnjem besedilu: član) združbe najmanj treh oseb, če stori kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem.

(2) V primeru iz prvega odstavka tega člena se enako kot storilec kaznuje tudi vodja združbe, ki je vodil izvedbo hudodelskega načrta ali razpolagal s protipravno premoženjsko koristjo te združbe ob storitvi kaznivega dejanja, izhajajočega iz tega hudodelskega načrta, ne glede na to, ali je pri njegovi izvedbi neposredno sodeloval kot storilec ali udeleženec po 20. ali 37. in 38. členu tega zakonika.

  1. Kaznivost pravnih oseb

Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja

  1. člen

(1) Kazenska odgovornost se uveljavi zoper pravno osebo za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe in je v zakonu, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja navedeno, da je pravna oseba zanj odgovorna.

(2) Kazenska odgovornost pravnih oseb ne izključuje odgovornosti fizičnih oseb kot storilcev, napeljevalcev ali pomagačev pri istem kaznivem dejanju.

(3) Zakon, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, določa pogoje za kazensko odgovornost pravnih oseb, kazni, opozorilne sankcije oziroma varnostne ukrepe ter pravne posledice obsodbe za pravne osebe.

Četrto poglavje
KAZNI

  1. Vrste kazni in pogoji za njihovo izrekanje

Vrste kazni

  1. člen

Za kazniva dejanja se smejo krivim storilcem izreči te kazni:

  • zapor;
  • denarna kazen;
  • prepoved vožnje motornega vozila.

Glavne in stranske kazni

  1. člen

(1) Zapor se sme izreči samo kot glavna kazen.

(2) Denarna kazen se sme izreči kot glavna in tudi kot stranska kazen.

(3) Prepoved vožnje motornega vozila se sme izreči samo kot stranska kazen ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi.

(4) Poleg glavne kazni se sme izreči ena ali obe stranski kazni.

Zakonitost pri izrekanju kazni

  1. člen

(1) Storilcu kaznivega dejanja se izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje; milejša kazen od predpisane se sme izreči le ob pogojih, ki jih določa ta zakonik.

(2) Za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.

Zapor

  1. člen

(1) Zapor ne sme biti krajši od enega meseca in ne daljši od tridesetih let.

(2) Za kazniva dejanja genocida, hudodelstva zoper človečnost, vojnega hudodelstva in agresijo ter pod pogoji iz 1. točke drugega odstavka 53. člena tega zakonika za dve ali več kaznivih dejanj po petem odstavku 108. člena, po 116. členu, po 352. členu, po drugem odstavku 360. člena, po četrtem odstavku 371. člena in po tretjem odstavku 373. člena, se sme izreči kazen dosmrtnega zapora.

(3) Kazen zapora do dveh let se predpiše brez najnižje mere te kazni.

(4) Zapor se izreka za cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa tudi na cele dni.

Denarna kazen

  1. člen

(1) Denarna kazen se izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca.

(2) Število dnevnih zneskov ne more biti manjše od deset in ne večje od tristo šestdeset, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, pa ne večje od tisoč petsto. Sodišče ga določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca.

(3) Višino dnevnega zneska sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca na podlagi podatkov o njegovem zaslužku, drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in njegovih družinskih obveznosti. Dnevni znesek ne more biti višji od 1.000 eurov.

(4) Pri določanju višine dnevnega zneska sodišče upošteva podatke, ki ob izrekanju kazni niso stari več kot eno leto. Če sodišče podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo ali če gre za izdajo kaznovalnega naloga, višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca.

(5) V sodbi sodišče določi rok za plačilo denarne kazni, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev. Sodišče sme v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev.

Kontakt

Čas je bistvenega pomena, ko gre za odškodninske zahtevke iz naslova poškodb. Izpolnite spodnji obrazec in hitro vam bomo odgovorili.

Vsem strankam smo v okviru pravnega svetovanja preko telefona dosegljivi 24 ur na dan. Lahko nas pokličete na brezplačno telefonsko številko 080 13 14 . Lahko pa nam pošljete sporočilo preko kontaktnega obrazca in z veseljem vam bomo pomagali do visoke odškodnine.

Izdamo posebno jamstvo na izplačilo

Zaposleni izkušeni pravniki

Na voljo smo vam 24 ur na dan

Hitra in kvalitetna storitev

prometna nesreca

Brezplačni nasvet! Vprašajte pravnike.

Brezplačna številka. Dosegljivi smo 24 ur 7 dni na teden.

Preberite naš blog o odškodninah z veliko pravnimi nasveti

Povratni klic svetovalca

Za več informacij in povratni klic našega svetovalca vas prosimo, da izpolnite kontaktni obrazec ter si izberete termin, ki vam najbolj ustreza. Naši svetovalci vas bodo kontaktirali …