Sodišče EU-ja je presodilo, da evropska direktiva ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki omogoča odpust noseče delavke zaradi kolektivnega odpusta. Dodalo je, da razlogi, ki niso povezani s posameznimi delavci in na katere se je mogoče sklicevati v okviru kolektivnih odpustov, spadajo med izjemne primere, ki niso povezani s stanjem delavk. Sodišče je nato ugotovilo, da direktiva ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki delodajalcu omogoča, da odpusti nosečo delavko v okviru kolektivnega odpusta, ne da bi jo obvestil o drugih razlogih od tistih, na katerih temelji ta kolektivni odpust, če se navedejo objektivna merila, uporabljena pri določitvi delavcev za odpust.
V takem primeru mora delodajalec nosečo delavko posebej pisno obvestiti o razlogih, zaradi katerih se je odločil za kolektivni odpust, pri čemer gre zlasti za gospodarske in tehnične razloge ali razloge, povezane z organizacijo ali proizvodnjo podjetja. Delavki mora tudi navesti objektivna merila, uporabljena pri določitvi delavcev, ki jih je treba odpustiti.
Sodišče je razsodilo tudi, da direktiva nasprotuje nacionalni ureditvi, ki načeloma preventivno ne prepoveduje odpusta noseče delavke ali delavke, ki je pred kratkim rodila ali doji, in ki pri povračilu škode določa le, da je ta odpust ničen, če ni zakonit. Sodišče meni, da varstvo iz naslova povrnitve škode – tudi če ta pripelje do vrnitve odpuščene delavke na delo in izplačila plač, ki niso bile izplačane zaradi odpusta – ne more nadomestiti preventivnega varstva. Zato države članice ne smejo s povrnitvijo škode zgolj določiti, da je ta odpust ničen, če ni upravičen.
