V prometni nezgodi predstavlja trk tisti usodni trenutek stika dveh ali več vozil ter drugih predmetov, iz katerega izvira sila, ki s svojim delovanjem povzroči škodo na vseh predmetih oziroma telesih udeleženih v trku. Od silovitosti trka je torej odvisna velikost sile, ki vpliva na obseg škode na vozilih in ljudeh. Silovitejši ko je trk, večja je škoda in seveda obratno – manj ko je silovit, manjša je škoda oz. odškodnina.
Pri majhnem delovanju sil ob trku se v praksi, tako sodni kot zavarovalniški, uporablja pojem minimalnega trka, s katerim se najpogosteje srečamo pri nematerialni škodi, torej pri telesnih poškodbah v prometni nesreči, praviloma ob odklonitvah odškodninskih zahtevkov.
Silovitost trka med nezgodo mora biti dovolj visoka, da ustvari pospešek, ki ustvari silo, katera lahko pusti posledice v smislu telesnih poškodb. Kje je prag sile oziroma kdaj lahko govorimo o tem ali je trk bil dovolj silovit za nastanek telesnih poškodb je težko govoriti. Na delovanje sil na človeško telo v trenutku trka ob prometni nezgodi vplia veliko dejavnikov, velik vpliv pa ima seveda tudi samo vozilo v katerem se udeleženec nezgode nahaja.
Če gre za močnejše vozilo, v katerem je za varnost dobro poskrbljeno, bo seveda vpliv sil iz trka primerljivo manjši. Svoje dodajo seveda tudi položaj človeškega telesa ob trku ter same telesne lastnosti udeleženca. Svoje naredi tudi subjektivno dojemanje bolečin oziroma občutenje in zaznavanje poškodb vsakega posameznika, saj ljudje bolečino, ki jo občutimo dojemamo različno. Zavarovalnice navadno prepustijo presojo silovitosti trka strokovnjaku, toda takšna presoja žal ni vedno dovolj natančna in prepogosto pripelje do rezultatov, na podlagi katerih zavarovalnica zahtevek hitro zavrne.
K presoji o tem ali je bil trk dovolj silovit za priznanje nastanka telesnih poškodb, pripomorejo v veliki meri same diagnoze, postavljene po nezgodi. Najpogostejše poškodbe v manj silovitih nezgoda so nihajne poškodbe (npr. izvini in nategi mišic vratu ali hrbta), ki jih zelo težko, velikokrat pa nemogoče diagnosticirati na podlagi objektivnih znakov. Izražajo predvsem kot bolečina, ki pa je subjektivna in se je ne da zaznati oziroma izmeriti objektivno. V praksi je tako v primerih, kjer trki niso siloviti in je nastanek telesnih poškodb vprašljiv oziroma relativen, je zato marsikaj v rokah zdravnika in njegovih objektivnih ugotovitev in opisov v postavljeni anamnezi dogodka.
Vsekakor je priporočljivo, da se primeru blažjega trka, v kolikor poiščete zdravniško pomoč, obrnete po pomoč in nasvet na strokovnjaka za odškodnine, da ne bi po nepotrebnem izgubili možnost izplačila odškodnine, navkljub zdravljenju in občutenim bolečinam.
