Ta zgodba »ima že brado«, toda dokončnega epiloga še ni dočakala. Gre za primer Dejana Rengea, kateremu je policija, v predkazenskem postopku 28. julija 1995, neupravičeno požela in s tem uničila nasade industrijske konoplje. S tem mu je bila storjena materialna škoda, saj industrijske konoplje ni mogel prodati oziroma predelati v eterično olje. V kazenskem postopku je bil oproščen vseh obtožb neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, saj je šlo za industrijsko konopljo.
Po končanem kazenskem postopku je nato, v januarju 2011, vložil odškodninsko tožbo, vendar pa je Okrožno sodišče v Murski Soboti ocenilo, da je bila njegova terjatev ob vložitvi tožbe že zastarana, saj naj bi že potekel tako triletni subjektivni rok, kakor tudi petletni objektivni zastaralni rok. Višje sodišče je nato zavrnilo pritožbo, Vrhovno sodišče pa zahtevo za revizijo.
Toda Rengeo se ni dal in svojo pravico odšel iskat na Ustavno sodišče. V kazenskem postopku so ga namreč oprostili šele po tretjem sojenju, tako pravnomočne oprostilne sodbe ni mogel prejeti pred januarjem 2008. Rangeo je potem vseskozi zatrjeval, da je zastaralni rok za odškodninsko tožbo začel teči šele takrat. To mu je zdaj pritrdilo tudi Ustavno sodišče, saj Slovenska Ustava v 26. členu zahteva, da civilnopravni zastaralni rok za zahtevke glede škode, storjene s prisilnimi ukrepi v zvezi s kazenskim postopkom, ne začne teči vse do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka. Ustavni sodniki so hkrati opozorili, da je ustavnopravno neprimerno z grožnjo zastaranja siliti obdolženca, da sproža civilnopravne zahtevke, medtem ko kazenski postopek še teče, v katerem se razpravlja o protipravnosti prisilnih ukrepov na podlagi kazenskopravne zakonodaje. Zadevo so zato vrnili Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v ponovno odločanje.
Vsekakor pomembna lekcija pri računanju zastaralnih rokov.
