V marcu 2007 je takrat 31-letnega Petra Zalarja, v gozdu napadla medvedka in mu prizadejala hude telesne poškodbe, zaradi katerih je postal tetraplegik.
Zalar je nato državo tožil za odškodnino zaradi posledic napada. Po pritožbi države, na zanj ugodno odločitev prvostopenjskega sodišča, je tudi višje sodišče leta 2013 potrdilo prvostopenjsko sodbo in mu prisodilo 253.000 evrov odškodnine in 910 evrov mesečne rente, kar mu je bilo dolžno izplačati kmetijsko ministrstvo. Država je sicer takrat napovedala revizijo pred Vrhovnim sodiščem, toda verjetno marsikdo ni pričakoval, da bo v reviziji kakorkoli uspešna.
Zgodilo se je ravno to: Vrhovno sodišče je odločitev nižjih sodišč, da je Republika Slovenija objektivno odškodninsko odgovorna za nastali škodni dogodek, sicer potrdilo, toda ugodilo je reviziji v delu, ki se nanaša na soprispevek Petra Zalarja, in ga povečalo za nadaljnjih 20 odstotkov (s predhodnih 30 na zdajšnjih 50). Po sodbi vrhovnega sodišča je tako Republika Slovenija dolžna Zalarju plačati odškodnino v višini 180.939 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu plačevati mesečno rento v višini 670 evrov. To pomeni, da mora Zalar državi vrniti del že izplačane odškodnine in sicer v višini 135.427.
Za vrnitev dela odškodnine je država zoper Zalarja vložila tožbo, prva obravnava pa je potekala na ljubljanskem okrožnem sodišču dne 13.04.2016. Vse kaže, da bo Zalar moral del že izplačane odškodnine vrniti državi.
Težava je ravno v določanju t.i. soprispevka oškodovanca v konkretnem škodnem dogodku. Že prvostopenjsko sodišče je Zalarju pripisalo soprispevek k dogodku oziroma nastanku škode, in sicer v višini 30 odstotkov, s čimer so se nato strinjali še višji sodniki. Prav tako so o soprispevku odločali vrhovni sodniki, ki so se sicer ukvarjali tudi z vprašanjem, ali je bilo njegovo ravnanje morda celo ključni vzrok za dogodek. Menili so, da ne, čeprav se je izkazalo, da se je Zalar iz radovednosti spustil po klancu navzdol do razgrebenega peska pred brlogom. Pri tem namreč ni vedel, da je tam medvedji brlog, živali pa tudi ni izzival. Je pa po mnenju vrhovnih sodnikov šlo za nespametno ravnanje, s katerim je ogrozil svojo varnost saj bi kot lovec na domačem terenu in nekdo, ki se zaveda možnosti srečanja z rjavim medvedom, v času, ko ti kotijo mladiče, moral pomisliti, da se v bližini lahko zadržuje medved; oziroma mu je po mnenju vrhovnih sodnikov ravno zaradi njegovega lovskega znanja razgreben pesek vzbudil zanimanje, kot ga običajnemu človeku ne bi. Kot lovec bi torej moral biti bolj previden, zato je njegovo ravnanje kot soprispevek sodišče namesto na 30 odstotkov ocenilo na 50 odstotkov.
S t.i. soprispevki oškodovancev se pogosto srečujemo tudi pri naši družbi. Odgovornost se vedno ocenjuje in tehta v povezavi z morebitnim soprispevkom (soudeležbo) oškodovane osebe, ne glede ali gre morebiti za delovne nezgode, nezgode na javnih površinah ali pa nezgode v stanovanjskih prostorih ali dvoriščih. Tudi zaradi tega so takšni odškodninski postopki med najzahtevnejšimi (tudi izvensodni postopek), zato je priporočljivo, da se v takšnih primerih vselej raje obrnite po pomoč strokovnjakom.
