Slovenija državljanom, ki so bili po letu 1945 izgnani v Avstrijo, odreka možnost uveljavljanja denacionalizacijskih zahtevkov za ob izgonu zaplenjeno premoženje. Šteje namreč, da so imeli možnost dobiti odškodnino že na podlagi izravnalne pogodbe med Nemčijo in Avstrijo. Ustavno sodišče pa je v zadnjem času razveljavilo vsaj 14 takšnih odločitev.
Jugoslovanske povojne oblasti so po koncu druge svetovne vojne v tujino, predvsem v Avstrijo, izgnale številne državljane, za katere so štele, da so nemške narodnosti, kot tudi tiste, ki so jih dojemale kot politične nasprotnike, in jim pri tem tudi zaplenile premoženje.
Slovenija je po osamosvojitvi leta 1991 sprejela zakon o denacionalizaciji, s katerim se je obvezala, da bo popravila krivice, povzročene z razlastitvijo. Zakon razlaščenim omogoča bodisi vrnitev premoženja v naravi, bodisi izplačilo odškodnine. Pri tem so upravičenci tudi tisti, ki so bili izgnani v tujino, a le, če niso imeli možnosti dobiti odškodnine za odvzeto premoženje od države, v katero so bili izgnani. Zaradi sistematičnega zavračanja povračila škode je ustavno sodišče odločilo, da zgolj pavšalna navedba upravnega in nato še vrhovnega sodišča, da izgnanci v Avstrijo niso denacionalizacijski upravičenci, ker naj bi imeli možnosti pridobiti odškodnino po finančni in izravnalni pogodbi med Nemčijo in Avstrijo, ne zadostuje. Po njihovem mnenju mora sodišče za vsak primer preveriti, ali bi nekdo dejansko lahko dobil odškodnino, če bi zanjo zaprosil. Izgnanci namreč zatrjujejo, da omenjena finančna in izravnalna pogodba izplačila odškodnin za zaplenjeno premoženje v Sloveniji sploh ne omogoča. Ustavni sodniki so tovrstne odločitve razveljavili, upravnemu sodišču pa naložili, naj v ponovljenem postopku najprej ugotovi, ali bi oseba po finančni in izravnalni pogodbi med Nemčijo in Avstrijo dejansko dobila odškodnino ali ne, in šele nato sprejme končno odločitev.
