Institut zastaranja poznamo tako v kazenskem kot v civilnem pravu. Ker je za naše delo relevantna civilno pravna ureditev, se bomo osredotočili na le to.
Zastaranje je institut, katerega namen je predvsem spodbuditi vse upnike, da naj čim prej terjajo svoje dolžnike, namreč v kolikor tega ne bodo storili pravočasno, bo njihova terjatev zastarala. Kadar določena terjatev zastara, postane naturalna. To pomeni, da dolžnik lahko svojo obveznost še vedno izpolni – terjatev kot taka, torej ne ugasne – vendar pa upnik nima pravice zahtevati plačilo zastaranega dolga. Pravzaprav bi lahko rekli, da ima to pravico, namreč izvršbo je možno vložiti tudi za zastarano terjatev, kajti izvršilno sodišče na zastaranje ne pazi po uradni dolžnosti. Zato je toliko bolj pomembno, da so posamezniki seznanjeni s samim institutom zastaranja. V kolikor pride do izvršbe na podlagi zastarane terjatve, mora dolžnik (v kolikor ne želi plačati dolga – to je njegova pravica!) ugovarjati zoper sklep o izvršbi v roku 8 dni od prejetja sklepa in v kolikor je terjatev res zastarana, dolga zagotovo ne bo moral plačati, kajti sodišče bo moralo izvršilni postopek ustaviti.
Pri zastaranju so izredno pomembni zastaralni roki ter njihov način štetja. Namreč pri najkrajšem roku, ki traja eno leto, se čas zastaranja računa drugače, kot pri preostalih rokih. Praviloma začne zastaranje teči prvi dan zapadlosti določene obveznosti (torej prvi dan, ko mine rok za plačilo), nastopi pa, ko se izteče zadnji dan z zakonom določenega časa. Pri terjatvah, ki zastarajo v roku enega leta, pa zastaranje prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Dolžina zastaralnega roka, ki lahko traja med 1 in 10 leti, je odvisna od vrste dolga (občasna terjatev, pravica, terjatev iz gospodarske pogodbe, odškodninska terjatev, ipd.).
Zastaralni rok se lahko z določenim dejanjem dolžnika ali upnika tudi pretrga. Po pretrganju zastaralnega roka, začne zastaranje teči znova, čas, ki je pretekel med pretrganjem pa se pri tem ne upošteva. Upnik lahko zastaranje prekine npr. z vložitvijo tožbe na sodišče ali kakšnim drugim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, v kolikor je njegov namen zavarovanje oz. izterjava dolga. Dolžnik pa lahko zastaralni rok prekine, v kolikor dolg pripozna. To lahko stori neposredno ( pred upnikom pripozna svoj dolg) ali posredno (npr. plača del dolga na upnikov račun, plača del obresti, ipd.). Določene terjatve (npr. zaradi neplačane preživnine) pa ne zastarajo nikoli, saj med zakoncema, zunajzakonskima partnerjema ter med starši in otroki (dokler traja roditeljska pravica) zastaranje ne teče.
Za več informacij nas lahko kontaktirate tudi na brezplačno tel. št. 080 13 14 ali na elektronski naslov info@poravnava.si
